namŕščiti -im dov. (ŕ r̄) narediti gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: namrščiti čelo; nejevoljno je namrščila obraz // z gubanjem kože spraviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: nič ni rekel, samo obrvi je namrščil

namŕščiti se s takimi gubami, potezami izraziti napetost, zaskrbljenost, jezo: kaj si se tako namrščila; jezno se namrščiti

namŕščen -a -o: namrščen obraz; vsak dan pride domov ves namrščen; prisl.: namrščeno gledati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek