napráva -e ž (ȃ) 

  1. 1. predmet, navadno večji, iz več sestavnih delov, ki omogoča, olajšuje, opravlja delo: naprava dobro deluje; namestiti, pregledati, urediti naprave; opremiti objekt s potrebnimi napravami; ravnati z napravo po navodilih; avtomatizirana, komplicirana naprava; električna naprava; deli naprave; izkoriščenost naprave je zadovoljiva / čistilna, drobilna, hladilna, kontrolna, merilna, namakalna naprava; klimatska naprava ki uravnava temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru; športne naprave; naprava za črpanje, ogrevanje; letališče ima naprave za nočno letenje
  2. 2. izdelava, zgraditev: oskrbeti napravo spominske plošče; odločili so se za napravo vodovoda
  3. 3. zastar. ustanova, institucija: dobrodelne, kulturne naprave
  4. 4. zastar. oprava, obleka: po napravi je bilo mogoče soditi, da je iz mesta
  5. 5. zastar. (gospodarsko) poslopje, stavba: naprave pri tej kmetiji so že slabe



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek