naprožíti in napróžiti -im dov. (ī ọ́) redko spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel; napeti: naprožiti orožje; naprožil je in pomeril / naprožiti vzmet

napróžen -a -o: naprožena puška / ekspr. bil je zelo naprožen napet, vznemirjen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek