• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

narávnosten -tna -o prid. (á) zastar. 

  1. 1. neposreden, direkten: naravnosten dotik / imeti naravnostne dokaze / mož je bil naravnosten, odkrit
  2. 2. ki vodi naravnost: iti po naravnostni poti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek