naslédnik -a (ẹ̑) 

  1. 1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika; izbrati za naslednika; direktorjev, predsednikov naslednik; predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik // ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku // jur. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal; zakoniti naslednik; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik
  2. 2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske
     
    mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu
  3. 3. potomec: njegovi nasledniki še živijo; predniki in nasledniki



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek