naspróti prisl. (ọ̑) 

  1. 1. izraža usmerjenost h komu ali čemu pri gibanju, navadno s sovražnim namenom: sovražnik gre nasproti; veter piha nasproti; nasproti vozeči avtobus // izraža položaj, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: ob cesti stoji hiša, nasproti je spomenik; vojski si stojita nasproti
     
    geom. nasproti ležeči stranici
  2. 2. star. izraža nasprotovanje, sovražnost: zmeraj dela, ravna bratu nasproti / v povedni rabi: vsi so ti nasproti; to ni resnici prav nič nasproti
  3. 3. raba peša uvaja novo trditev namesto prej zanikane; nasprotno: ne bojim se ga, ravno nasproti, smejem se mu / vsi mu verjamejo, jaz pa sem, nasproti, prepričan, da laže
  4. 4. redko naproti: otrok teče očetu nasproti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek