nasprótnik -a (ọ̑) 

  1. 1. kdor komu nasprotuje: biti komu nasprotnik; dolgoletna nasprotnika sta se pobotala; dokazal je nasprotnikom, da ima prav; pri svojem delu ima veliko nasprotnikov; skušal je onemogočiti svojega političnega nasprotnika; nevaren, ekspr. zagrizen nasprotnik; izjava nasprotnika / nasprotnik v vojni sovražnik // z rodilnikom kdor je, nastopa proti čemu: postal je velik nasprotnik alkohola; nasprotnik nemštva, samoodločbe narodov / vlada se je pokazala za nasprotnika revolucionarnih prizadevanj
  2. 2. publ. nasprotni igralec, tekmovalec, nasprotno moštvo: nasprotnika sta se sporazumela za remi; naša enajstorica ni bila kos nasprotniku; premagati nasprotnika; boksarja sta si bila v tem boju enakopravna nasprotnika



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek