nastopíti in nastópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) 

  1. 1. prikazati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: nastopili so vsi učenci; na prireditvi so nastopili znani umetniki / nastopiti z vajami na orodju / pog. nastopiti na radiu, televiziji / nastopiti v vlogi Hamleta // biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: naša reprezentanca bo nastopila na olimpiadi; nastopiti na festivalu zabavne glasbe / nastopiti za državno reprezentanco
  2. 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazati mnenje, stališče: nastopiti na kongresu; na volitvah je nastopilo več strank; nastopiti s svojimi predlogi; avtoritativno nastopiti / knjiž. nastopiti v obrambo domovine / nastopiti proti rasni diskriminaciji // v zvezi s kot opraviti kako funkcijo: nastopiti kot branilec, priča / ekspr. pred gosti je nastopila kot prava dama
  3. 3. nav. ekspr. izraža začenjanje
    1. a) obstajanja, stanja: po nekaj dneh je nastopila kriza; megla, odjuga nastopi / smrt je nastopila zaradi strela v sence / knjiž.: nastopili so deževni dnevi so se začeli; nastopila je noč znočilo se je; ni še nastopil pravi čas prišel
    2. b) z glagolskim samostalnikom opravljanja dela, dejavnosti: nastopiti službo; elipt. nastopil je prvega začel delati, hoditi v službo // nastopiti dopust / nastopiti delo / svojo umetniško pot je nastopil na podeželskem odru
      ● 
      zastar. sin je nastopil gospodarstvo (po očetu) prevzel, nasledil; zastar. nastopil je šestnajsto leto stopil je v šestnajsto leto
      ♦ 
      jur. nastopiti kazen; šol. nastopiti v razredu imeti nastop

nastopívši zastar.: prvič nastopivši na odru, je doživel velik aplavz; nastopivši mraz je napravil veliko škode



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek