natvésti -tvézem in natvêsti -tvêzem dov., natvézel; natvézen (ẹ́; é) 

  1. 1. slabš. reči, povedati veliko neresničnega, izmišljenega: kdo ve, kaj vse so jim natvezli; o njej je natvezel toliko slabega / natvesti komu bajke, laži
  2. 2. zastar. navezati, privezati: natvesti čoln; iz previdnosti so se planinci natvezli



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek