navelíčati se -am se dov. (ȋ) 

  1. 1. prenehati imeti, občutiti kot zanimivo
    1. a) osebo: take družbe se je kmalu naveličal; vsi so se ga že naveličali / ekspr.: naveličala se je svojega fanta ne ljubi ga več; se te žena še ni naveličala
    2. b) stvar, predmet: naveličala se je čevljev z visokimi petami; te obleke ne maram več, ker sem se je naveličal / jabolk, mesa se je že naveličal
    3. c) lastnost, značilnost: takšne lepote se človek ne naveliča / naveličal sem se njene dobrote, trme
  2. 2. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom izraža odpor osebka, da se dejanje nadaljuje: naveličati se čakanja, dela, vožnje; otroci so se že naveličali igre; naveličal se je odgovarjati strankam, poslušati radio / naveličal se je življenja v mestu / naveličal se je, da bi vsak dan razlagal isto stvar / brala je, dokler se ni naveličala dokler je hotela, želela

navelíčan -a -o 
  1. 1. deležnik od naveličati se: naveličan sem čakanja; so že naveličani dela; naveličan sem tega enoličnega življenja
  2. 2. nav. ekspr. ki je brez volje, zanimanja: naveličan človek; tako naveličane ženske še nisem srečal; fant je do grla naveličan / vanj so strmeli sami naveličani obrazi / spregovoril je z naveličanim glasom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek