naznáčiti -im dov. (á ȃ) 

  1. 1. knjiž. na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj; nakazati: skušala je le naznačiti nekaj dogodkov; v uvodu je naznačil namen srečanja // narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pisatelj je svojega junaka le naznačil
  2. 2. knjiž. ukazati, zahtevati, kako naj bo; določiti: naznačiti kraj sestanka / star. naznačili so ga v drug kraj
  3. 3. star. dati pismeno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun; nakazati: naznačili so mu tristo goldinarjev

naznáčen -a -o: narahlo naznačen vzorec; priti ob naznačeni uri



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek