nèbŕzdan -a -o prid. (ȅ-r̄) 

  1. 1. knjiž. ki se ne obvladuje, ne zadržuje: nebrzdan človek; nebrzdana množica je pritiskala k vratom / nebrzdana domišljija, moč / nebrzdane besede, kretnje / vsi so vedeli za njegovo nebrzdano življenje razuzdano, razvratno
  2. 2. ekspr. neugnan, razposajen: nebrzdan otrok / vesela, nebrzdana mladost
  3. 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: zgrabila ga je nebrzdana jeza; ljubil jo je z nebrzdano strastjo

nèbŕzdano prisl.: nebrzdano jokati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek