nečéden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 

  1. 1. knjiž. ničvreden, malovreden: ogibaj se ga, nečeden človek je / ukvarja se z nečednim poslom
  2. 2. evfem. umazan, zanemarjen: miza je pogrnjena z nečednim prtom; živi v zapuščeni, nečedni hiši
    ● 
    knjiž. govori nečedne besede govori nespodobno, neprimerno; star. tisto nečedno bolezen je dobil spolno bolezen

nečédno prisl.: nečedno govoriti, ravnati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek