nedólžen -žna -o [u̯žprid., nedólžnejši (ọ̑) 

  1. 1. ki nima krivde, ni kriv: obdolžili so ga, izkazalo pa se je, da je nedolžen; nav., ekspr.: ubijanje nedolžnih ljudi v vojnah; pri tej stvari sem popolnoma nedolžen / ekspr. zlaže se ti z najbolj nedolžnim obrazom / ekspr. zakaj pobijaš nedolžne ptičke
     
    ekspr. nedolžna kri vpije po maščevanju po nedolžnem umorjene(ga) je treba maščevati
  2. 2. v krščanskem okolju ki je zaradi otroštva, mladosti (še) čist, nepokvarjen: veselo čebljanje nedolžnega dečka; pohujševati nedolžne otroke / nedolžna ljubezen / ekspr. nedolžno oko, srce // vznes. ki je simbol nedolžnosti: nedolžna bela lilija
  3. 3. ekspr. ki še ni spolno občeval: je še nedolžna; nedolžno dekle
  4. 4. ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nedolžen prehlad, prepir; poškodba ni tako nedolžna / nedolžna satira / vino je precej nedolžno lahko

nedólžno prisl.: ali so vas res zaprli, je vprašal nedolžno; pogledati nedolžno kot otrok

nedólžni -a -o sam.: ne delaj se nedolžnega; po nedolžnem obsojen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek