nèizogíben -bna -o prid. (ȅ-ī) ki se mu ne da izogniti: neizogibna nesreča; prepozno je spoznal, da se bliža neizogibni pogubi; neizogibna smrt, usoda; trčenje je bilo neizogibno / opraviti neizogibno dolžnost / iron. neizogibni slavnostni govor so poslušali brez zanimanja
● redko ti ukrepi so bili neizogibni nujni
nèizogíbno prislov od neizogiben: neizogibno bližati se nesreči // ekspr. poudarja trditev: to je neizogibno potrebno
Dostopnost
Dostopnost