nèizprôsen -sna -o prid. (ȅ-ó) 

  1. 1. ki se ne da pregovoriti, preprositi: kljub prošnjam je ostal oče neizprosen // knjiž. neusmiljen, neprizanesljiv: neizprosen gospodar, sodnik
  2. 2. ekspr. ki od svojih zahtev, trditev ne odstopi: neizprosen nasprotnik, sovražnik / neizprosni predpisi, zakoni; neizprosno povelje // ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neizprosen boj / neizprosna doslednost, nujnost; neizprosna zakonitost dogajanja
    ● 
    publ. problem so prikazali v neizprosni luči tako, kot je, brez olepševanja in prikrivanja

nèizprôsno prisl.: neizprosno je razkrival njihove napake; neizprosno terjati, ukazovati; biti neizprosno odkrit zelo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek