néktar -ja (ẹ̑) 

  1. 1. v grški mitologiji pijača, ki daje bogovom večno mladost in nesmrtnost: na Olimpu so se bogovi gostili z nektarjem in ambrozijo; pren. kelih strupa in kelih nektarja // knjiž., ekspr. zelo sladka alkoholna pijača: natočil si je tega nektarja / nektar življenja
  2. 2. bot. sladka tekočina, ki jo izločajo posebne žleze, navadno v cvetu: izločati nektar; čebele nabirajo nektar



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek