nèoporéčen -čna -o prid. (ȅ-ẹ̄) 

  1. 1. ki ni oporečen: neoporečen dokaz; njegova trditev je bila neoporečna / njena obleka je bila vselej neoporečna / neoporečno vedenje
     
    šport. neoporečna izvedba izvedba, ki je popolnoma v skladu s tekmovalnimi pravili
  2. 2. ki ima pozitivne lastnosti zlasti v moralnem pogledu: neoporečen človek; idejno, politično neoporečen / ima neoporečno preteklost; pošteno, neoporečno življenje

nèoporéčno prisl.: neoporečno živeti; stvar je bila neoporečno ugotovljena



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek