nèosében -bna -o prid. (ȅ-ẹ̑) 

  1. 1. ki ni oseben: neosebne izkušnje / neoseben jezik, slog / neosebna umetnost; tematika njegovega dela je neosebna / neosebna kritika objektivna
     
    lingv. neosebna glagolska oblika oblika, ki ne kaže glagolske osebe
  2. 2. knjiž. nedostopen, hladen: je zelo neoseben človek / neoseben pogled / njegov odnos do sodelavcev je zelo neoseben

nèosébno prisl.: neosebno odgovarjati; glas ji je zvenel neosebno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek