nèpotešèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) 

  1. 1. ki ni potešen: nepotešen otrok / nepotešena jeza, žalost / nepotešeno srce // knjiž. neizpolnjen, neuresničen: njegove želje so ostale nepotešene; močno, nepotešeno hrepenenje
  2. 2. knjiž. (spolno) nèzadovoljèn: ob njem je ostala nepotešena / nepotešena kri, sla



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek