nevíhta -e ž (ȋ) močen dež s hudim vetrom, treskanjem: nevihta se bliža, mine; nad mestom je divjala nevihta; pog. nevihta ga je dobila v gorah; nevihta se je polegla, ekspr. unesla; večji del dežele so zajele nevihte; pripravlja se na nevihto; močna nevihta; pren. pri sosedovih je bila včeraj spet nevihta; huda nevihta se zbira nad njegovo glavo; komaj je odvrnil nevihto od njega



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek