nevóljen -jna -o prid. (ọ̄) ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen; nejevoljen: ob njegovih besedah je postal nevoljen; nevoljen ga je vprašal, kdaj se namerava vrniti / kadar jo je obiskal, je bila nekoliko nevoljna
 
star. zaradi tega je bil zelo nevoljen nanj hud, jezen // ki vsebuje, izraža nejevoljo: z nevoljnim obrazom mu je sledil; spremljal ga je njegov nevoljni pogled

nevóljno prisl.: nevoljno pogledovati, vprašati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek