nikákor in nikàkor prisl. (ȃ; ȁv nikalnih stavkih 

  1. 1. izraža zanikanje kakršnegakoli načina: tega nikakor ne morem urediti, ne tako ne drugače / to nikakor še ni dokaz
  2. 2. ekspr. poudarja
    1. a) zanikano trditev, ugotovitev: ponoči nikakor ne gre v gozd; nikakor ga nisem mogel prepričati, ne zlepa ne zgrda / nikakor ne gre pretiravati s hvalo
    2. b) prepričanost o neprimernosti, neutemeljenosti česa: te pohvale nikakor nisem vreden; ta prijaznost nikakor ni dokaz njegove dobrote / hudoben ni, nikakor ne; ali si spet zamudil? Nikakor ne, še ni osem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek