nikár prisl. (ā) 

  1. 1. star., v zvezi s še, celo, niti izraža močno zanikanje, zavrnitev; kaj šele: še žival se mi smili, če je bolna, nikar človek; v tem gozdu zaideš celo podnevi, nikar v temi / še za krompir nima, nikar za meso / v vezniški rabi še zase nima, nikar da bi drugim dajal
  2. 2. star. izraža močno zanikanje nasprotja; ne pa: to je mevža, nikar župan
  3. 3. zastar. krepi zanikanje; niti: po značaju mi ni bil nikar malo podoben



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek