norčàv -áva -o prid. (ȁ á) 

  1. 1. ki (rad) uganja norčije: norčav človek; bila je norčava kakor mlada psička // knjiž. ki vsebuje, izraža neresnost, šaljivost: to je rekla z norčavim glasom / norčave domislice
  2. 2. zastar. neumen, nespameten: zadosti sem že videl na tem norčavem svetu

norčávo prisl.: vedel se je prav norčavo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek