občàn in občán -ána (ȁ á; ȃ) 

  1. 1. pripadnik določene občine: seznaniti občane z namenom samoprispevka; občani občine Grosuplje; skrbeti za povezavo med občinsko skupščino in občani; seznam občanov / izvoliti za častnega občana
     
    jur. občan do 1945 kdor ima v določeni občini domovinsko pravico
  2. 2. nosilec temeljnih pravic in dolžnosti v družbeni skupnosti: samoupravne pravice občanov; razvijanje demokratičnih odnosov med občani / občani Jugoslavije // knjiž. pripadnik človeške skupnosti: pesnik se ni izpovedal samo kot ustvarjalec, temveč tudi kot občan / občan sveta



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek