óbčen -čna -o prid. (ọ̄) 

  1. 1. star. splošen: pesem je doživela občno pohvalo; vzbujala je občno pozornost / občni znaki pojava
  2. 2. v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni občni zbor; ustanovni občni zbor društva
    ♦ 
    lingv. občno ime ime vrste, skupine predmetov; mat. občno število število, ki se piše s črko



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek