občevánje -a (ȃ) glagolnik od občevati:

  1. a) občevanje z znamenji / zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije stike // vljudnost pri občevanju s strankami
  2. b) prenašanje bolezni z občevanjem / spolno občevanje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek