obeléžje -a (ẹ̑publ., navadno s prilastkom 

  1. 1. značilnosti, posebnosti: kritik je označil ljudskost kot glavno obeležje resničnega umetnika; splošno obeležje časa / alpsko obeležje pokrajine / z oslabljenim pomenom: zborovanje je imelo delovno obeležje; opisi narave imajo lirično obeležje
  2. 2. spominska plošča, spomenik, znamenje: ob odkritju obeležja je bila tudi svečana proslava / spominsko obeležje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek