obhódnik -a (ọ̑) 

  1. 1. nekdaj kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obhodnik je sredi trga prebral obvestilo / občinski, sodniški obhodnik
  2. 2. etn. kdor hodi od hiše do hiše in s petjem ali igranjem želi srečo: obhodniki so zapeli in zaplesali
    ♦ 
    žel. obhodnik proge kdor pregleduje progo na določenem odseku in sporoča o morebitnih okvarah, ovirah



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek