obíl -a -o [iu̯inilprid. (ȋ ī) zastar. obilen: obil dež namaka polje; vrnili so se z obilim plenom; čaka jih obilo plačilo / bil je deležen obilih časti velikih, visokih; zajci so se razmnožili v obilem številu v velikem // visoka in obila ženska / drevo daje obilo senco / ukvarjal se je z obilimi posli številnimi; prim. obilo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek