• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

obílnost -i [tudiu̯n] ž (ȋ) 

  1. 1. ekspr. lastnost, značilnost obilnega: ženska je bila gibčna kljub precejšnji obilnosti / knjiž. v spisu moti vezniška obilnost pogostnost
  2. 2. zastar. velika količina, množina: morje je znano po obilnosti rib / dal je duška obilnosti svojega veselja
  3. 3. zastar. obilje, izobilje: obilnosti ni bilo nikdar pri hiši / živeti v obilnosti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek