obílo prisl. (ī) knjiž. veliko, mnogo: imel je obilo dela; doživel je obilo hudega; uspel je z obilo pridnosti / dekle ima obilo snubcev / kot voščilo obilo sreče // obilno, bogato: potico je obilo potresla s sladkorjem; bili so obilo poplačani za trud / težaki morajo obilo jesti veliko, dosti // pri poslušanju so se obilo smejali zelo, močno; prim. obil



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek