• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

obirálec -lca [u̯ctudilc] m (ȃ) 

  1. 1. kdor s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline: obiralec češenj, grozdja, sadja; obiralec hmelja, tobaka
  2. 2. ekspr. opravljivec, obrekljivec: on je obiralec in slepar



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek