obirálka -e [u̯ktudilkž (ȃ) 

  1. 1. ženska, ki s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline: obiralka hmelja
  2. 2. ekspr. opravljivka, obrekljivka: ta ženska je velika obiralka



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek