obletéti -ím dov., oblêtel (ẹ́ í) 

  1. 1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo
  2. 2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl; v nekaj dneh sem obletel vse znance
  3. 3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno področje
  4. 4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel
    ● 
    obletela jo je rdečica oblila; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim

obletéti se izgubiti liste, iglice: drevje se obleti, star. obleti / listje se jeseni obleti odpade; pren., knjiž. pesmi tega pesnika so se obletele // star. osuti se: rože so se obletele
● 
knjiž., ekspr. lepi časi so se hitro obleteli so hitro minili

obletèl in obletél -éla -o: obletelo drevje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek