oblikóvnost -i ž (ọ̄) 

  1. 1. značilnost česa oblikovno določenega, urejenega: poudarjali so idejnost umetnosti, zanemarjali pa oblikovnost / ta skladatelj šele išče nove oblikovnosti / publ. življenje obraza je skušal prenesti v poudarjeno oblikovnost likovnost
  2. 2. značilnost snovi, da se da oblikovati: material je izbiral glede na vzdržljivost in oblikovnost
  3. 3. redko oblikovitost, oblikovanost: v oblikovnosti tal je vidno delovanje nekdanjega ledenika



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek