• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

obnemôči -mórem dov., obnemógel obnemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: obnemoči od lakote; v bolezni je popolnoma obnemogel / telo obnemore pod težo dela
● star. v tretjem razredu je obnemogel je padel // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vse življenje je šivala, na starost pa so ji roke obnemogle

obnemógel -môgla in -mógla -o 

  1. 1. deležnik od obnemoči: obnemogel človek; obnemogel se je naslonil na podboje
  2. 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: obnemogla jeza



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek