obnoréti -ím dov., obnôrel (ẹ́ í) 

  1. 1. postati nespameten, nerazsoden; ponoreti: dekle je čisto obnorelo / ob tem dogodku je vse mesto obnorelo
     
    ekspr. obnoreti od veselja zelo se razveseliti
  2. 2. star. postati duševno bolan; znoreti: v ječi je obnorel; kričal je, kot bi čisto obnorel
  3. 3. publ. obnoriti: vsako žensko hoče obnoreti / mesto jo je obnorelo

obnôrel tudi obnorèl in obnorél -éla -o: obnoreli gostje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek