obòd -óda (ȍ ọ́) 

  1. 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa // temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod
  2. 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo
  3. 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije
  4. 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj
    ● 
    nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci
    ♦ 
    geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek