obračúnati -am dov. (ȗ) 

  1. 1. narediti obračun: dam ti tisoč dinarjev, bova že obračunala, ko bo delo končano / obračunati potne stroške
  2. 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno osebo: partizani so obračunali z belogardisti; obračunati z izdajalci, uporniki / brezobzirno, krvavo obračunati s kom; s sinom bo že doma obračunal ga bo kaznoval, natepel
    ● 
    ekspr. obračunati z lastnimi napakami kritično razmišljati o njih z namenom ne jih več delati; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje

obračúnan -a -o: stroški so obračunani



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek