obúti obújem dov., obúl in obùl (ú ȗ) 

  1. 1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo: mati je že obula otroka; obuti čevlje, škornje; hitro se obuti; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar. obuti plašč obleči
  2. 2. oskrbeti z obutvijo: za ta denar je oblekel in obul sebe in družino
    ● 
    ekspr. obuti konja podkovati; publ. avtomobil zimsko obuti dati mu zimske gume; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha

obút -a -o: bil je zimsko obut; zaspali so kar obuti; bila je obuta v visoke čevlje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek