óceten -tna -o [cətincetprid. (ọ̑) 

  1. 1. nanašajoč se na ocet: ocetna raztopina
     
    agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju
  2. 2. kem., v zvezi ocetna kislina organska kislina, ki nastaja pri fermentaciji sadnih sokov: radikal ocetne kisline; duh po ocetni kislini

ócetno prisl.: ocetno kisel



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek