očéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na očeta ali (očetove) prednike: očetna dediščina; očetno posestvo / zrasel je brez očetne ljubezni očetove // star. zapustiti očetno hišo rojstno hišo, dom
♦ 
agr. očetna rastlina rastlina, ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek