• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

óčnica in očníca -e ž (ọ̑; í) nav. mn. parna votlina pod čelom, v kateri je oko; očesna votlina: iz očnic so mu gledale stroge oči; globoke očnice
● redko sulica mu je predrla očnico in se zasadila v oko odprtino za oči pri čeladi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek