odpòr -ôra (ȍ ó) 

  1. 1. občutek zoprnosti, mržnje, nenaklonjenosti: njihovo početje mi vzbuja odpor; čuti odpor do teh ljudi / ekspr. nepremagljiv fizičen odpor do koga; imeti odpor do pisanja / to je delal z odporom
  2. 2. dejavnost, s katero se kdo upira, brani, nasprotuje: streti, zlomiti sovražnikov odpor; vdati se brez odpora; odpor proti takratni politiki / oborožen, pasiven odpor / splošni ljudski odpor / pozivati k odporu, na odpor; pren. v očeh ji je tlel plamen odpora
     
    publ. sovražnik je nudil močen odpor se je zelo upiral, branil; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih // publ. odporniško gibanje: sodelovati v odporu; sile odpora; voditelji, žrtve odpora



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek