odprávnik -a (ȃ) 

  1. 1. uslužbenec, ki opravlja delo v ekspeditu: skladiščnik in odpravnik
  2. 2. polit., v zvezi odpravnik poslov diplomatski predstavnik kake države v tuji državi, za stopnjo nižji od poslanika: vlada ne bo poslala tja poslanika, ampak le odpravnika poslov // uslužbenec diplomatskega predstavništva, ki začasno nadomešča poslanika ali veleposlanika: jugoslovansko veleposlaništvo je zastopal odpravnik poslov
    ♦ 
    žel. vlakovni odpravnik ali odpravnik vlakov delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer da znak za odhod vlaka



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek