odušéviti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 

  1. 1. knjiž. dati čemu značilnosti živega, človeškega: otrok oduševi vse stvari okrog sebe
  2. 2. zastar. navdušiti: oduševil ga je za potovanje / njegov nastop je oduševil občinstvo

odušévljen -a -o: ljudje so bili oduševljeni; oduševljena bitja; prisl.: oduševljeno govoriti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek