ójnica -e ž (ọ̄) 

  1. 1. nav. mn. vsako od dveh ojes, med katera se vprega žival: naravnati vola v ojnice // ekspr., navadno s prilastlkom kar kaj omejuje: ojnice oblasti; ostal je v ojnicah vaškega življenja / zakonske ojnice
     
    ekspr. skakati čez ojnice biti nezvest v zakonu; ne ubogati, delati, kar je nedovoljeno
  2. 2. strojn. drog, ki veže bat ali križnik z ročico ali kolenom na gredi: okvara na ojnici



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek