okleníti oklénem dov. (ī ẹ́) 

  1. 1. močno, trdno prijeti, stisniti: oklenil ga je in mu vzel nož / koščene roke so ga oklenile, da se ni mogel premakniti
  2. 2. trdno, tesno obkoliti: okleniti postojanko; trdnjavo so oklenili z vseh strani / oklenili so nemško divizijo

okleníti se močno, trdno
  1. a) objeti: stopila je k njemu in se ga oklenila
  2. b) oprijeti se, prijeti se: krčevito se je oklenil stola / oklenila se ga je okrog vratu, za komolec // ekspr. zelo se navezati: zadnje čase se je oklenila sina / oklenil se je novih idej

oklénjen -a -o: trdnjava je bila oklenjena; plesala sta tesno oklenjena



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek